TOPLINA NAŠEGA DOMA

V Rusiji so mnoge družine poznale lep običaj. Imele so ljubko navado, da so domače praznike končevale s petjem – zborovskim ali solističnim – ob spremljavi kitare ali klavirja.
Ljudje so se zbirali, da bi peli, se pogovarjali in poslušali glasbo. Sosedje so zahajali drug k drugemu, da bi malo posedeli in kakšno zapeli, ne pa samo po vsakdanjih opravkih. Domače petje je združevalo starše in otroke ter preteklost povezovalo s sedanjostjo. Ohranile so se pesmi, ki so jih peli v ruskih družinah v času pred revolucijo – in to ne v pesmaricah, ampak v ustnem izročilu. Te pesmi, za katere niso vedeli, čigave so, kdo je napisal besedilo, so peli z zamirajočimi srci. Koliko modrosti je v teh pesmih, tako preprostih, čistih in žalostnih … Ali pa veselih kot cestni kraguljčki. Govorijo o ljubezni in ločitvi, o dobroti, bridkostih in nesreči; v njih so tako šibak žarek upanja kot lepota zgodnje pomladi in tihe jeseni, vdanost v usodo in predrzen izziv življenju...

 

 

 

 

Nazaj na stran Ruski šanson

 

 

Tradicija ruske ljudske pesmi sega globoko v preteklost, avtor pesmi je največkrat neznan. Nasprotno pa je romanca profesionalno delo za glas in spremljavo, ki je napisano na profesionalno pesniško besedilo.
Mestna romanca (ali šanson) – lirska pesem, ki se izvaja ob spremljavi kitare ali klavirja – je popularna različica profesionalne zvrsti in je bolj povezana s folkloro. Ljudske pesmi so bile pogosto podlaga za romance, in nasprotno, romance, napisane na verze ruskih pesnikov (Puškina, Lermontova in dr.), so sčasoma ponarodele.
Malce pocukrane in poudarjeno sentimentalne romance so hitro prišle v modo. Proti sredini 19. stoletja se je tradicija mestne romance zelo razširila v domovih premožnejših izobraženskih družin.
Sredi 19. stoletja so postale modne ciganske romance, ki so se izoblikovale na podlagi tega, da so pevci-solisti peterburških in moskovskih ciganskih zborov svoje pesmi izvajali na svoje-vrsten način, za katerega je bila značilna posebna čustvena nasičenost.
Premožnejše evropsko občinstvo si je tedaj krajšalo čas s salonskim muziciranjem. Pojavila se je posebna zvrst salonske balade, ki je bila poenostavljeno posnemanje operne umetnosti. Modne so postale klavirske skladbe, ki so bile preproste, sentimentalne in na gosto okrancljane z enostavnimi, toda učinkovitimi glasbenimi prijemi, zaradi česar so se na prvi pogled zdele nadvse umetelne.
Ruske pesmi, ciganske romance in vpliv zahodnoevropske glasbe – vse to je postalo temelj mestne romance, zvrsti, ki je bila izjemno priljubljena med meščani.
V 20. stoletju, tako pred revolucijo kot po njej, so romanco v precejšnji meri izrinile tako imenovane “blatnye pesmi”, ki so v mestnem okolju živele kot svojevrstna klošarska folklora.
O tem, da je potreba po glasbi, lirski pesmi in romanci še zmeraj živa, priča tradicija domačih večerov, ki se dandanes preraja in katere repertoar se je obogatil s poezijo 20. stoletja – s pesmimi in romancami na verze B. Pasternaka, M. Cvetajeve, A. Ahmatove, N. Gumiljova in dr. Skozi odprta okna se slišijo prve, začetne besede na pol pozabljenih pesmi in romanc. In te besede so prelepe …

 

 

 

 

 

 
Vse pravice pridržane © 2010